»MS so mi diagnosticirali leta 2007. Bilo je točno teden dni po mojem 25. rojstnem dnevu.

Ker sem bila zelo aktivna, v vrhunski telesni pripravljenosti, rada sem tekla, me je ta novica … Bala sem se, da me bo bolezen oropala vsega, kar sem, moje identitete, sposobnosti hoje, teka, skrbi zase. Že po prvem zagonu bolezni sem se morala ponovno naučiti hoje. Potrebovala sem dobra dva tedna. Starša sta mi pomagala hoditi po soseski, pri čemer sem se ju morala držati.

Po prvi in vsaki naslednji ponovitvi bolezni sem si povsem opomogla. Ponovno sem lahko premikala noge, tekla, obiskovala telovadnico in uživala v aktivnostih. Odločila sem se, da mi bolezen ne bo vzela tega, kar sem in kar rada počnem. Da ne bom dovolila, da bi mi vzela sposobnost teka, ki je bil vedno zelo pomemben del mojega življenja. Rekla sem: »Ne, ne boš mi vzela nog. Pokazala ti bom, da mi ne boš vzela nog.« In res mi jih ni. Leta 2016 sem se udeležila maratona Cape Cod Marathon in ga dejansko pretekla. Prečkanje ciljne črte me je navdalo z občutkom »Ha, samo poglej me. Poglej, kaj zmorem. Poglej, kaj mi je pravkar uspelo.«

Leta 2015 sem opazila oglas za delovno mesto izvršnega pomočnika v družbi Biogen. Vse, kar sem tedaj vedela o družbi Biogen, je bilo njihovo delo z MS. Pomislila sem: »Moj bog, preprosto moram delati v tej družbi.«

Avgusta 2019 sem izvedela, da sem noseča. Bila sem presrečna, saj sem se spraševala, ali si bom glede na svojo diagnozo lahko ustvarila družino. Ker Riley zdaj odrašča, ji želim pokazati, da diagnoza MS ni pomembna. Počneš lahko, kar si želiš. Še vedno si lahko močan. Uresničiš lahko svoje sanje. Živiš lahko polno življenje, ne glede na vse.«